Dragemu sodelavcu v spomin!

V četrtek, 31. 12. 2020, smo se na petanjskem pokopališču z žalostjo v srcu poslovili od našega dragega sodelavca Antona Pajžlarja – Tunča.

 

Dragi Tunč!

V torek, po božičnih praznikih, smo te pričakovali v šoli, a namesto tvojega prihoda nas je dosegla žalostna novica, da se je mnogo, mnogo prezgodaj končala tvoja življenjska pot. Onemeli smo in nikakor ne doumeli! Zastavljajo se nam mnoga vprašanja, ki pa ostajajo brez odgovora.

Poslovil si se povsem nepričakovano, poln življenja in delovnega elana, pred teboj so bili še mnogi načrti in  projekti, tako v šoli kot pri tebi doma. A življenje je tako nepredvidljivo!

Skoraj 22 let si bil organizator informacijske dejavnosti na OŠ I M. Sobota – naš računalničar;  zares nepogrešljiv sodelavec.  V vseh teh letih napredujoče IKT, ki je našla svoje mesto tudi v šolah, si skrbel, da smo na tem področju ves čas sledili novitetam, tako na področju programske opreme kot vsega drugega strokovnega znanja iz računalništva. Ravno te dni smo prevzeli še zadnjo pošiljko novih računalnikov iz projekta, v katerega si bil dodobra vpet od vsega začetka izvajanja. In snovali smo tudi že nekatere nove, a žal bomo morali le te, odslej izpeljati brez tvoje pomoči. Zelo težko se soočamo z nedojemljivo resnico:

Končane skupne so poti, v spominu so ostale,

kot biser dni, kot sen noči, čas jih več ne rani!

Dragi Tunč, v letih našega prijateljskega in poklicnega druženja smo doživeli veliko lepih skupnih trenutkov. Pogrešali te bomo, tako učenci kot sodelavci, vsak na svoj način. Pogrešali bomo tvoje strokovne napotke in rešitve, pogrešali bomo tvoj pozitiven pogled na svet, tvoj optimizem, hudomušne dovtipe, tvojo dobrovoljnost in preprostost.

Za vedno  boš ostal v naših mislih in srcih.

 

Tvoji sodelavci in učenci OŠ I

 

 

Spomini so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo.
(J. W. Goethe)

Božično-novoletni prazniki so čas topline, povezanosti in domačnosti, ko se naši koraki za hip ustavijo. Toda življenje teče svojo pot in hiti k svojemu cilju. Na vrata OŠ I je trpko potrkalo z žalostno vestjo, da se je nepričakovano poslovil naš dragi sodelavec in prijatelj Anton Pajžlar – Tunč.