Erasmus+ srečanje v Turčiji

Učenci vseh držav smo bili v istanbulskem predmestju Büyukçekmece (Turčija) od 29. 4. do 5. 5. 2018.V Istanbul smo z letalom prileteli opoldne. Z letališča so nas odpeljali v Büyukçekmece, predmestje Istanbula, v katerem se je nahajala šola, ki je bila vključena v projekt. Prvi dan smo učenci preživeli pri družinah, ki so nas gostile. Prebival sem pri zelo gostoljubni in prijazni družini, kjer smo se prvi dan le spoznavali, naslednji dan pa nas je že čakala dobrodošlica na šoli. Zatem nas je na slovesnosti v mestni hiši pozdravil še župan. Dan je bil namenjen spoznavanju projekta o vodi.

Praznični ponedeljek smo spet preživeli pri družinah. Z gostitelji sem se sprehajal po prelepi plaži Büyukçekmeceja in v velikem nakupovalnem središču nakupil spominke zase in za svoje            domače, mama gostitelja Rüzgarja pa je pripravila odlične tradicionalne turške jedi.

Naslednja dva dneva smo posvetili ogledovanju znamenitosti. Po dvourni vožnji s kolesi smo si ogledali lep kulturni park Topkapi, kjer smo pojedli kosilo, nato pa smo odšli v muzej Miniatürk, ki prikazuje turške znamenitosti v pomanjšani velikosti. Naslednji dan smo preživeli v središču Istanbula; ogledali smo si muzej Hagia Sofia, ki predstavlja enega največjih dosežkov bizantinske arhitekture. Nato smo si ogledali veličastno palačo sultanov Topkapi, po njej pa obiskali še podzemno Baziliko-cisterno, ki je nekoč služila za shranjevanje vode. Po kosilu v restavraciji smo se vkrcali na ladjo, ki nas je popeljala po ožini Bospor, ki ločuje Evropo in Azijo, med drugim pa smo videli tudi veličasten most, ki ju povezuje.

Zadnji dan našega skupnega programa smo si ogledovali Büyukçekmece. Ogledali smo si Ebro workshop-tam še danes ročno izdelujejo izdelke iz stekla, videli smo tudi muzej narodnih noš iz celega sveta. Večer smo se preživeli v vojaški restavraciji, v kateri smo dobili diplome, se poslovili od novih prijateljev in si izmenjali stike. Ob pozni uri smo se poslovili in še zadnjič odšli k družinam. Petega maja smo z učiteljicama še cel dan preživeli v Büyukçekmeceju, nato pa smo se odpeljali v Istanbul na letališče in odleteli nazaj v Gradec, od tam pa nazaj na OŠ I Murska Sobota.

Enej Meglič

 

Sem Živa Elly Horvat in imela sem  priložnost za 5 dni ostati pri čudoviti družini v Istanbulu.

Prispeli smo v nedeljo popoldne v hotel, v katerem sta imeli sobo učiteljici. Tam so nas prevzele družine. Moji gostiteljici je bilo ime Katre Tuson, imela je sestro Yamur in mamo Beyzo. Njen oče je delal izven mesta in ga nisem mogla spoznati. V nedeljo smo se odpravili na sprehod ob plaži, kjer smo jedli sladoled in opazovali morje. Ker sem bila zaradi leta utrujena, sem odšla spat prej. Naslednji dan, v ponedeljek smo šli v šolo kjer so nam predstavili šolo in spoznali smo se še z ostalimi učenci iz drugih držav. Ko se je šola končala, nam je mama Beyza naredila odlično večerjo in smo se še bolj spoznali. V torek smo šli v trgovski center in se sprehodili po mestu. Za večerjo smo šli v posebno restavracijo s turško hrano, kjer sem spoznala še več turške kulture. V sredo smo šli v šolo in obiskali  muzeje, parke in različne znamenitosti. V četrtek mi je bilo še posebej všeč, saj smo se peljali z ladjo in si ogledali poseben bazar. V petek smo se peljali po mestu Büyükçekmece, da bi videli nekaj znamenitosti. Zvečer smo imeli skupno večerjo, kjer so nam podelili priznanja. V soboto, 5. maja smo se zjutraj poslovili od družin in z učiteljicama preživeli preostali del dneva. Vse to, kar sem doživela, je težko opisati, saj je bilo tako lepo, zabavno, zanimivo, da bi lahko govorila dneve in dneve. Res se morem zahvaliti družini, pri kateri sem bila in doživela vse te lepe trenutke.

Živa Elly Horvat

V sklopu mednarodnega projekta Erasmus+ smo se učenci Trine Celec, Živa Elly Horvat, Enej Meglič in učiteljici Monika Krančič ter Irena Varga Dervarič udeležili tretjega srečanja, ki je bilo v Turčiji. Naše potovanje se je začelo v nedeljo, 29. 04., ko smo se zgodaj zjutraj zbrali pred šolo in se nato z dogovorjenim prevozom odpeljali na letališče v Graz. Ko smo tam vse opravili vse potrebno, smo sedli na letalo. Zame je bil to prvi let z letalom in bila sem več kot zadovoljna. Ko smo po dveh urah končno pristali v Istanbulu, opravili vse potrebno in vzeli prtljago, smo bili že na poti v prelepo mesto Büyükçekmece, kjer so nas že pričakale družine, ki so nas gostile. Gostitelji so nam doma postregli z vsemi njihovimi dobrotami in razkazali bližnjo okolico,  pokazali odprtost, velikodušnost ter predvsem prijaznost. Dodobra smo spoznali njihov način življenja, ki se precej razlikuje od našega. Opustiti smo morali navado točenja vode iz pipe, saj v tako velikem, dvajset milijonskem mestu voda iz pipe ni pitna, a smo se temu hitro prilagodili. Kljub temu je tam veliko večje varčevanje z vodo, kar se nam je zdelo zelo pomembno. V naslednjih dneh smo bolje spoznali njihovo kulturo, jezik, način življenja in hrano. Obiskali in ogledali smo si več znamenitosti, npr. Modro mošejo – od zunaj ter Bosporsko ožino ter spoznali del zgodovine. S pogledom se nismo mogli ločiti od morja, ki mu kar ni bilo videti konca. Presenetil in navdušil ter zanimanja vreden je bil vsak ogled. Ampak teden se je res hitro približeval h koncu. Prišla je sobota in s tem tudi čas slovesa. Z gostitelji smo se težko poslovili, a tako žal mora biti. To je bila zame velika izkušnja, ki je ustvarila lepe spomine, spletla vezi, ki se ne bodo nikoli pretrgale in stkala prijateljstva z ljudmi, ki jih nikoli ne bom pozabila.

Trine Celec

 
 

Več prispevkov iz Erasmus+ 2017-2019: What about your blue?